Utrinki | Snov | Curriculum vitae | Svetloba | Vrednote | Stil in slog | Vrt in narava | Fizika | Misel |


Snovnost trdnega, tekočega in neoprijemljivega, skratka vsega pojavnega je predmet filozofskih in kozmoloških razprav že od časov, ko se je homo sapiens pričel zavedati fenomena življenja. Ko se je Isaac Newton s prijatelji Lockom, Hobbesom in Pepyem, v njegovem z rdečimi tapetami opaženem londonskem stanovanju, pričel ukvarjati s vprašanji težnosti, so razumnike sedemnajstega stoletja v raziskovalno vnemo gnala banalna vprašanja: Zakaj se potem, ko vržemo v ribnik kamen, na gladini širijo koncentrični krogi?
Ti možje so nadaljevali delo svojega predhodnika Cavendisha, ta je z eksperimentom dokazal, da med telesi deluje privlačna sila. Fenomeni medsebojnih vplivov nebesnih teles (kroženje petih planetov je natančno opazoval Johannes Kepler in njegove efemeride so bile v oporo krožku), so oblikovali temeljne zakone težnosti ali gravitacije. Težnost je nevidna magnetna sila, ki nam daje občutek trdne stanovitnosti. Ali vodi gibanje nebesnih teles. Zaradi nje tečejo vse reke na našem modro zelenem planetu in valujejo oceani.

Na sprehodih ob reki Dravi sem opazoval lom svetlobnih žarkov na vzvalovani vodni gladini in projekcijo valov na zaobljenih rečnih kamenčkih priobrežja. Voda se preliva zaradi sile težnosti, prevaja svetlobo in kaže tendenco k umirjanju in zbiranju v morskem bazenu. Reka Drava je danes veliko čistejša, kot je bila pred štiridesetimi leti, ko sva s pokojnim očetom čez valove spuščala ladjice izdelane iz časopisnega papirja. Na Lentu sem hodil v otroški vrtec.

Mariborski otok je javno kopališče zgrajeno na rečnem otoku. Tu sem bil prvič star pet let z mamo in teto Inge. Še vedno je enako skrivnosten in lep, kot je bil nekoč, le da mojim očem manjkajo tedanji ljudje. Seveda je moj čustveni svet danes drugačen. V odsevih preteklosti spomin na brezskrbno poletje, v varnem zavetju družine ob plavalnem bazenu sredi reke, pomeni zamrznjeni trenutek sreče.

Snovnost trdnega, tekočega in neoprijemljivega, skratka vsega pojavnega, fiziki razumejo kot materijo, ki nastopa v različnih morfoloških (agregatnih) stanjih. Teorija strun (string theory) je bila tema svetovnega kongresa fizikov, ki se je zgodil leta 2001 v Mumbaiu (Bombay) v Indiji. Tako kot zvene strune na glasbilu, da slišimo prijetni zvok tresljajev, bi naj "vulgarno" rečeno naše dojemanje realitet bilo le izzven božanske harmonije veliko bolj kompleksnega kozmosa.

V trodimenzionalnem vesolju, kjer poteka čas, obstoja horizont dogodkov. Ta je zadnja meja naše percepcije (sposobnosti dojemanja). Arhitektura osončja in galaktik, v katerih pleše več tisoč milijonov sonc, je kiparjem znanosti izziv ter predmet spekulativnih raziskav že od antike dalje. Atomos - nedeljivost je terminus Grka Demokrita.